Domov Kolumna: Otroci so slika staršev ...

Kolumna: Otroci so slika staršev ...

Naj tukaj nadaljujem to misel s: … pa če jim je to všeč ali ne. S tem ne označujem nikogar, da je dober, slab, nekdo boljši, kot drugi. Nikakor.

Otroci pokažejo vse to, kar so v prvi vrsti oni sami in kot drugo to, kar so bili naučeni.

Nihče se ne rodi z vsem znanjem sveta. Vsak se rodi s svojo intuicijo, s svojim bistvom, ki ga dela takšnega, kot je. Zunanje vedenje je pa dobra vsota tega, kdo je posameznik in tega, kar se je naučil. Kar me je navdihnilo, da se dotaknem te teme, je misel, ki se mi je podila po glavi nekaj časa. Zgodilo se je v osnovni šoli, bila sem menda kak sedmi razred, ko je učiteljica zgodovine, precej stroga gospa, odšla na porodniški dopust in nadomestila jo je ena nežna, nadobudna mladenka. Ko si nekje na novo, brez izkušenj, še brez priložnosti, si ne moreš ustvariti takšne avtoritete, kot bi si jo nekdo z 10-letnimi izkušnjami. V nekem trenutku se je oglasila moja sošolka, ki je to mlado učiteljico vprašala, zakaj je vsak dan isto oblečena. Na ustih je nosila tak otroški nasmešek in je hotela to učiteljico le zbosti. In še zdaj, ko to pišem, vidim pred seboj celotno sliko in slišim njene besede, ki so bile: „Ker nimam dovolj denarja, da bi si kupila druge.“

Še zdaj me stisne tako, kot me je takrat, ko sem to slišala. Vendar sem se sedaj, ko sem odrasla, prav zamislila, zakaj je to vprašanje takrat letelo iz njenih ust. Tega si ni sama izmislila, to je nekje slišala. Pa naj bo doma, v šoli, s prijatelji, po televiziji, kjerkoli. Kaže samo na to, da je bila nova obleka njej pomembna. In ne to kaj nas lahko ta učiteljica naučit, kakšno znanje ima ali lekcijo. Kako je oblečena, koliko denarja ima in zakaj nosi stara oblačila? Je to otroku resnično pomembno? Ali je to pomembno nekomu, ki svoj fokus raje kot nase, obrača na druge?

Odnos, besede, energija in obnašanje otroka so slika vzgoje, ki jo prejme. Ko sem sama bila majhna, sem se vedno spraševala, ko sem opazovala nesrečne ljudi, zakaj so nesrečni? Zakaj nečesa ne spremenijo? Ko sem podala komentar ali dva, pa sem zanj bila okregana, saj se teh reči ne govori na glas. Ali tu kdo vidi smisel? Iskreno, sama ga še danes ne vidim. Kregamo otroke, ker so trmasti in jih kot takšne ožigosamo. Trmast človek. Morda pa ta otrok potrebuje besedo, objem, pozornost. Čas. Morda samo potrebuje čas in pogled ljudi, ki jih ima rad. Otrok se ne rodi trmast. Prav tako, če smo že pri trmi, se mi zdi resnično najboljši 'pripomoček', da kot odrasel človek spoznavamo svoje meje. Zakaj to dojamemo kot trmo? Kaj lahko jaz naredim, da se trma neha? Ga naj kaznujem? Ga naj poslušam? Kaj lahko sama naredim, da se situacija izboljša?

Še vedno trdim, da z vojno ne moreš doseči miru. Enako kreira enako. Prav tako ne gre ob enem vzgajati obnašanja na določen način in ga za tega v naslednjem trenutku grajati. Največ kar lahko otroku ponudimo, je svojo neizmerno ljubezen, pozornost in čas. Seveda se bodo našli tisti, ki bodo rekli, da je to ob današnjem tempu nemogoče ali pa vsaj zelo težko. Vendar bodo to rekli tisti, ki vajeti svojega življenja še vedno dajejo v roke drugim in pustijo, da nekdo drug ureja njihov čas, energijo in življenje.

Ko prevzameš odgovornost za dobro življenje v svoje roke in ga vodiš po svoje dobro, najdeš v tem času svobodo, saj nanj nisi več vezan. Kar naenkrat je vse, kar imaš, le čas.

Namaste.

Besedilo: Barbara Šiško, www.mistikaduha.com
Fotografija: BigStock

Preberite tudi

Komentarji