Rada bi imela tatu, kaj pa sedaj

Si že od nekdaj želiš tetovažo, pa se kar ne moreš odločiti za usodni korak in se naročiti na svoj termin?

Tetovaža je velika odločitev in še posebej, ko gre za prvo tetovažo. Verjetno si od nekdaj razmišljala, da bi svoje telo okrasila s kakšno, vseeno pa želiš narediti premišljeno odločitev. Ko sem se sama odločala za svojo prvo tetovažo, sem nekako šla čez štiri faze: 1. pred tetoviranjem, 2. dan tetoviranja, 3. prvi teden s tetovažo in 4. življenje s tetovažo.

Od nekaj so mi bile tetovaže všeč, zato sem vedela, da jo bom nekoč imela, kljub temu, da se moja družina ni strinjala z mano. Nemalokrat sem slišala tudi kakšen komentar, kot je na primer naslednji, da se na dobre avte ne lepi nalepke. To me ni ustavilo, saj sem vedela, da ne delim istega mnenja, zakaj bi se potem sploh obremenjevala s tem. Umetnost je subjektivna in mnenja so vedno deljena, to pa ne sme razvrednotiti tvojega pogleda na nekaj.

Samo eden razlog je bil, ki me je držal nazaj pri odločitvi glede tetovaže in to so bili primeri slabo narejenih tetovaž. Namreč kadar si pred neko odločitvijo, začneš običajno posvečati več pozornosti željenemu objektu. To je bila v mojem primeru tetovaža in koliko sem videla odličnih tetovaž, sem videla tudi precej slabih izvedb. Poleg slabo narejenih tetovaž, pa so tukaj še tetovaže s trendovskimi motivi, kar sicer ni nujno slabo, vendar pa se je že večkrat pokazalo, da na dojemanje tetovaže vpliva tudi čas v katerem je bila tetovaža narejena. Modni trendi se hitro spreminjajo, tetovaža pa je večna. Pri izbiri tetovaže je zato dobro imeti v mislih ali ti bo dizajn všeč tudi čez deset let. Vredno je tudi dobro premisliti o klišejskih tetovažah. V kolikor te seveda ne moti, da si enako tetovažo deli še število drugih ljudi, potem seveda to ni težava. Prav tako je nekaterim tudi všeč, kadar gledajo na tetovažo iz preteklosti, ki jim sedaj morda ni več tako všeč, da jih slednja spominja na obdobje, ko jim je bila.

Za svojo prvo tetovažo sem imela dva pogoja: mora biti narejena dobro in nikakor ne bom varčevala pri izbiri dobre mojstrice tetovaž. Prav tako sem želela unikatno tetovažo in  tetovažo, ki mi nekaj pomeni.

Ob tem naj opomnim, da si lahko izbereš kakršnokoli tetovažo si želiš, saj je telo tvoje. Sploh ni nujno, da ima tetovaža globlji smisel, čisto dovolj je, da ti je všeč. Ni potrebe po posebnem sporočilu. Jaz vem, da sem potrebovala, da mi tetovaža nekaj pomeni, saj se mi je bilo zaradi tega lažje odločiti za usodni korak.

Spodaj sem opisala štiri faze, skozi katere sem šla, ko sem se prvič tetovirala.

1. Pred tetoviranjem

Nikoli nisi zares pripravljena na tetovažo in zato se enkrat pač odločiš, da narediš bolj resno raziskavo o mojstrih in mojstricah tetovaže, malo povprašaš naokoli kakšne izkušnje imajo tvoji bližnji, vprašaš za priporočila, obiščeš kakšno konvencijo tetovaž in se na koncu odločiš za svojo mojstrico ali mojstra. Ko imaš vse to zbrano, sledi tisti prvi korak - naročilo na termin.

Sočasno seveda razmišljaš o dizajnu svoje tetovaže in delaš raziskave o tetovažah. Jaz sem prebrala vse kar sem lahko na to temo. Posebni fokus sem dala na obžalovanju tetovaže, ker je bila to ena izmed stvari, ki so me skrbele. Po skeniranju spleta sem ugotovila, da obstaja kar nekaj seznamov tetovaž, ki jih ljudje obžalujejo. Se je pa moj izbran motiv izkazal kot motiv, ki ga ljudje v najmanjšem številu obžalujejo – to so seveda hišni ljubljenčki. Verjetno zato, ker se ti tvoj pasji prijatelj pač nikoli ne more zameriti. Na drugi strani so med bolj obžalovanimi tetovažami imena ljudi.

Bolj kot se je bližal dan tetoviranja, bolj sem bila živčna, ali sem se res pravilno odločila in če mi res ne bo žal. Veliko sem se pogovarjala sama s seboj, saj je bil to zame res velik korak. O tetovaži sem razmišljala dolgo, motiv, ki ga je moja mojstrica tetovaže zrisala zame je bil tako dober, da me je pripeljal do solz, jaz pa sem še vedno bila hot'n'cold. Na koncu sem samo sebe pomirila z argumentom, da si tetovažo že dolgo želim in tudi, če bi se danes premislila, ne bi nič naredila, ker želja ne bi izginila.

2. Dan tetoviranja

Na dan tetoviranja so spet prišli dvomi, kljub temu, da sem vedela, da sem se pravilno in premišljeno odločila. Tetovaža se je kar naenkrat zdela kot velika stvar, ki me bo popolnoma spremenila. Tvoje življenje se bo razdelilo na življenje pred tetovažo in na življenje po tetovaži. Polna dvomov sem se vseeno sedla v avto in zapeljala proti moji mojstrici tetovaže v Maribor. Na poti sem pobrala še tri prijateljice, ki so bile moja moralna podpora, hkrati pa smo iz vsega skupaj naredile zanimivo dogodivščino in izlet v Maribor.

Pred tem sem pri mojstrici preverila, če lahko s sabo pripeljem še tri opazovalke. Na srečo je dovolila dodatno občinstvo, kljub temu, da je bil studio precej majhen. No ja, sicer pa so prijateljice bile navzoče le na začetku in potem proti koncu. Glede na to, da je proces tetoviranja kar dolgotrajen proces, odvisen od velikosti in težavnosti tetovaže, so vmesni del prijateljice preživele v bližnjem gostišču. Rekla bi, da je moja tetovaža srednje velikosti in kar kompleksna, moja mojstrica pa je za tetoviranje porabila okoli štiri ure.

Če se vrnem na začetek – ko sem prispela na lokacijo tetoviranja sva z mojstrico tetovaže šle še enkrat čez moja pričakovanja, saj je bil to moj prvi tatu in priznala sem ji tudi, da je to kar velik dogodek zame in da me skrbi večnost tetovaže. Verjamem, da je to slišale že večkrat, a zame je bilo vseeno prvič in kljub temu, da sem ji popolnoma zaupala (saj sva si dopisovali glede dizajna in sem jo imela priložnost vsaj malo spoznati preko elektronskega pogovora) je bilo to sedaj to – ko bom potrdila svojo odločitev, ni več poti nazaj. Šla je po motiv, ki ga je narisala po mojih željah in po njenem značilnem stilu in začeli sva z izbiro primerne lokacije tetovaže.

Za položaj tetovaže sem predhodno izbrala zgornji zadnji del roke – nadlaket, sedaj pa sva skupaj izbirali končno mesto. Izbiranje mesta za tatu izgleda tako, da ima mojstrica pripravljen tvoj motiv na papirju, ki nato preslika tetovažo na željeno mesto in nato tetovira po njem in v kolikor gre za bolj svobodno tetovažo, dopušča se možnost sprotne improvizacije.

V tem delu je pomembno, da si zares iskrena do sebe in s prestavljanjem vzorca vztrajaš tako dolgo, dokler ga ne začutiš, da je tam, kjer mora biti. V mojem primeru sva dvakrat ali trikrat minimalno prestavljale malo gor ali dol ali levo ali desno in nato, ko je bil tatu preslikan, sva obe začutili, da potrebuje še neko spremembo, zato je manjkajoče elemente mojstrica tetovaže narisala kar na kožo. Tako sva skupaj in z dobro komunikacijo zelo hitro prišli do mojega navdušenja. Na koncu sem s podporo prijateljic in z velikim zaupanjem v sposobnosti mojstrice samozavestna v svojo odločitev legla na mizo in nastavila zadnji del roke za prve vbode igle.

Mislila sem, da bo bolj bolelo, a je bila bolečina kar vzdržna in sprejemljiva. Na nekaterih delih je bolelo bolj, na nekaterih pa je šlo čisto brez pritoževanja. Pravijo, da najbolj boli na mestih, kjer nas običajno najbolj žgečka ali pa on dotikanju najbolj paše.

Med tetoviranjem, ki je trajalo okoli štiri ure sva se z mojstrico tetoviranje preprosto pogovarjali o vsakdanjih, nepomembnih stvareh. Verjetno bi bilo povsem OK tudi, če bi bile obe tiho. Mojstrica res ni bila zahtevna glede tega, profesionalno je čutila kaj kakšni stranki ustreza.

Tetovaža je bila končana in jaz sem bila navdušena. Naredili sva še nekaj fotografij za družabna omrežja, nato pa smo s prijateljicami izkoristile preostali del tega prelomnega dneva, ko sem se opogumila za prvo tetovažo.

3. Prvi teden s tetovažo

Prvi teden oziroma kar prvi mesec s tetovažo je bil precej zanimiv, kar se tiče občutkov. Poleg tega, da je potrebno prvi teden nameniti veliko pozornost negi tetovaže, da se slednja lepo zaceli, sem veliko časa porabila tudi za premišljevanje – ali sem mogoče storila napako. Potrebovala sem nekaj časa, da se navadim, hkrati pa ni pomagalo, da moja družina ni najbolj na pozitivni strani tetoviranja. Ne pravim, da je neodobravanje družine name drastično vplivalo, je pa vsekakor pripomoglo k povečanju dvomov v mojo odločitev. Prvi teden sem veliko gledala v ogledalo in razmišljala o svojem življenju s tetovažo. Mi je sploh všeč tetovaža? Sem izbrala pravo roko? Bi morala biti večja? Morda manjša?

Na srečo sem od okolice dobila same pozitivne komentarje. Vseeno pa komentarji ne pomenijo veliko, če sam ne zaupaš vase, prav tako pa ne moreš pričakovati, da bo nekdo na tvojo nepovratno odločitev dal negativno kritiko.

Prvi teden s tetovažo je bila skupaj s tetoviranjem zanimiva izkušnja. Nikoli si ne bi mislila, da me bo odločitev o tetovaži spodbudila k tako globokemu razmišljanju o življenju in odločitvah, ki jih sprejemamo. Verjamem, da ne gre vsak čez ta proces in verjamem, da z vsemi naslednjimi tetovažami, ne traja več tako dolgo, da se sprejmeš v novi različici.

4. Življenje s tetovažo

Življenje s tetovažo, ki ti nekaj pomeni in je za njo neka zgodba, je krasno. Nikoli je ne obžalujem in tako kot pravijo, ena ni nobena. Ko enkrat začneš, ne moreš nehati. Sama sicer druge še nimam, jo imam pa v načrtu.

Na tetovažo se navadiš in dostikrat tudi pozabiš, da jo sploh imaš. Priznam pa, da jo ob kakšnem fotografiranju rada nastavim, da jo ujamem še v drugačno obliko večnosti.

V kolikor si tudi ti pred odločitvijo za izdelavo tetovaže ti svetujem le, da ne varčuješ z denarjem in izbereš mojstrico ali mojstra tetovaže, ki mu boš zaupala. Nato pa samo samozavestno in pogumno!

Komentarji