background image

Zavedati sem se začela minljivosti življenja


Rak dojk ne diskriminira glede na starost, saj vedno pogosteje zbolijo tudi mlajše ženske. Simona, ki je zbolela pri 42. letih, z vami deli svojo zgodbo.

Kako se ste odkrili, da imate raka dojk?

Simona: „Pojavila se je bolečina v levi roki (taka drugačna, neobičajna bolečina). Nisem ji posvečala posebne pozornosti. Nato pa se je pojavila še bolečina v dojki in občutek podoben vnetju mišice. Bolečina je nato izzvenela, na zgornjem delu dojke je pa še vedno ostala. Ker sem malo pred temi dogodki izgubila očeta za rakom na pljučih, me je mama spodbudila, da sem si plačala samoplačniški pregled. Na mamografiji so opazili zvezdasto spremembo, ki ni obetala nič dobrega. Punkcija je to le še potrdila.“

Kako je potekalo vaše zdravljenje?

Simona: „Diagnozo so mi postavili v Mariboru, a sem se za nadaljevanje zdravljenja odločila za Onkološki inštitut v Ljubljani. Tam sem opravila vse nadaljnje preiskave in razgovor pri kirurgu ter bila v roku meseca dni tudi operirana. Dojko so mi delno odstranili, a ker je šlo za hormonsko neodvisen karcinom (trojno negativni), so mi nato priporočali dodatno zdravljenje s kemoterapijo in obsevanjem. Šest kemoterapij in 33 obsevanj sem prejela v Mariboru, ki mi je bil lokacijsko ugodnejši.“

Bi se danes odločili kako drugače?

Simona: „Tudi danes bi se enako odločila, saj popolnoma zaupam zdravnikom, ki spremljajo moje zdravljenje.“

Takoj sem sprejela dejstvo, da bo posledica zdravljenja izguba las in me to ni posebej bremenilo.

Ste se odločili za kakšne preventivne ukrepe?

Simona: „Preventivnih ukrepov pravzaprav ni. Treba je skrbeti za čim bolj zdrav način življenja, tako da sem se sedaj vključila v delavnico zdravega načina življenja v lokalnem zdravstvenem domu.“

Kako je bolezen vplivala na vaše življenje?

Simona: „Zavedati se začneš minljivosti življenja in da je potrebno dati sebe na prvo mesto, ne glede na to koliko ti pomenijo tvoji bližnji in bi zanje naredil kar je v tvoji moči. Tako sem se zavedla, da ne morem vedno postoriti vsega, kar bi želela, ampak je morda dovolj, da naredim, kar je v tistem trenutku maksimum. In da ob tem ne pregorim, ko želim preseči vse meje.“

So se odnosi z bližnjimi ob diagnozi in med zdravljenjem kako spremenili?

Simona: „Zdravljenje sem sprejela tako kot je. Nisem se ubadala s posledicami in neprijetnimi stranskimi učinki, tako da mislim, da tudi moja okolica posledično ni tega močno čutila. So bili dnevi, ko sem težko vstala s postelje in tako nisem mogla postoriti stvari, ki sem jih običajno počela. A ko sem imela dobre dni, sem še vedno funkcionirala kot običajno.

Kar se tiče videza, sem takoj sprejela dejstvo, da bo posledica zdravljenja izguba las in me to ni posebej bremenilo. Morda zato, ker se jaz nisem na veliko obremenjevala s tem, tudi nisem posvečala pozornosti, kako je to sprejela moja okolica. Glavni cilj je bil preživeti.“

Zavedati se začneš minljivosti življenja in da je potrebno dati sebe na prvo mesto.

Ste po diagnozi spremenili svoje navade, življenjski slog?

Simona: „Morda malo. Že prej sem pazila pri prehrani, sedaj pa si moram vzeti čas zase. Vsak dan se poskusim vsaj pol ure gibati, zraven tega pa si vzeti tudi čas za počitek, ko ga potrebujem.“

Imate kak nasvet za naše bralke, ki se bodo morda morale soočiti z diagnozo raka dojk?

Simona: „Osredotočite se na to, da je namen zdravljenja preživetje in nato kvalitetno življenje. Vse slabe strani zdravljenja bodo minile in ponovno se boste postavili na noge in živeli kvalitetno življenje naprej. Zaupajte zdravnikom – zaupajte sebi - živite vsak dan na polno.“

Fotografija: BigStock

Preberite tudi


Komentarji