background image

Rebeka Potočnik: Dokaz, da preventiva rešuje življenja


Rebeka Potočnik je mlada ženska, mamica dveh otrok, polna energije in elana. Na prvi pogled ne bi nikoli uganili, da ima za seboj težko bitko z rakom.

Ta jo je sicer stala obeh dojk in jajčnikov, a je z neverjetno vztrajnostjo in pozitivno naravnanostjo bitko dobila. Danes pa ni samo rožnata bojevnica, temveč tudi avtorica knjig za otroke in aktivna članica slovenskega Združenja Europa Donna.

Kako se je začela vaša zgodba z rakom dojk?

Rebeka: „Diagnozo so mi postavili pri 31. letih, v času dojenja – 10 mesecev po rojstvu drugega otroka. Čez noč se je življenje spremenilo, treba je bilo zbistriti glavo in se pogumno podati na pot zdravljenja.“

Kako pa je prišlo do diagnoze, ste si sami zatipali bulo?

Rebeka: „Mama, ki je zbolela leto pred mano, je o preventivnem ultrazvoku govorila že pol leta. Seveda je nisem resno jemala. Dojila sem še in sploh sem v tistem času, ko sem drugič postala mama, imela v glavi vse druge stvari kot to, da bi šla na ultrazvok.

Splet okoliščin se je obrnil tako, da sem se na preventivnem ultrazvoku vseeno znašla. Potem je šlo vse zelo hitro. Je pa res, da sem trmasto vztrajala pri informacijah, ki sem jih želela dobiti od zdravnikov. Prva obravnava pri zdravnici me ni prepričala, zato sem se odločila poiskati drugo mnenje. In sreča, da sem takrat naredila tako. Pristala sem na Onkološkem inštitutu Ljubljana, naletela na super kirurga in po prvem pogovoru z njim vedela, da bom zmogla. Kljub slabim izvidom.“

Kako je potekalo zdravljenje? Bi se danes odločili drugače?

Rebeka: „Zaradi invazivnosti karcinoma sem prejela sistemsko zdravljenje (operacija, kemoterapije, obsevanja) z dopolnilno hormonsko terapijo, ki še traja. Skozi sam proces zdravljenja sem si postavljala kratkoročne cilje. Pot, ki se začne ob diagnozi, je neznana, predvsem pa sem morala sama pri sebi sprejeti dejstvo, da moje življenje nikoli več ne bo takšno, kot je bilo pred boleznijo.

Od začetka diagnoze sem verjela v srečen 'konec'. Želela sem videti odraščati svoja otroka in nekje v sebi vedela, da imam na tem planetu še veliko poti in doživetij, ki me čakajo.

V procesu zdravljenja sem naletela na zdravnike, ki sem jim zaupala. To, poleg svoje pozitivne naravnanosti, se mi zdi ključnega pomena pri premagovanju bolezni. Danes bi naredila enako ... Kot vedno bi trmasto vztrajala pri svojih odločitvah.“

Ste se odločili za kakšne preventivne ukrepe?

Rebeka: „Karcinom je zajemal področje dojke in podpazdušnih bezgavk. Že med samim zdravljenjem sem se odločila opraviti genske teste (mutacija gena BRCA1/2). Pozitiven rezultat sem nekako pričakovala, saj je leto pred mano zbolela moja mama, za to boleznijo pa so umrle tri moje tete. Takrat sem se odločila za preventivno odstranitev druge dojke in odstranitev jajčnikov. Pri svojih enaintridesetih sem se tako znašla v umetni menopavzi.“

Kako je to psihično vplivalo na vas? Veliko žensk skrbi, da bodo s takšnimi 'radikalnimi' odločitvami ob svojo ženskost ...

Rebeka: „Zame biti ženska pomeni mnogo več od tega, kako smo videti navzven. Preventivna odstranitev druge dojke mi je bila glede na mutacijo edina logična razlaga. Otroka sem podojila in dojke so opravile svoj namen. Glede jajčnikov in posledično umetne mene pa je tudi zdravstvena stroka bila za to, da s posegom počakam še nekaj let, a sem spet vztrajala. Kdo se bo ukvarjal s svojo psiho, se družil z oblivanji 15-krat na dan? Jaz ali zdravnik? Nisem se želela ukvarjati z mislimi, ko me bo kdaj kaj zabolelo, da bom pomislila na bolezen. Z odstranitvijo druge dojke in jajčnikov sem tako zmanjšala tveganje, da se bi tam še kdajkoli kaj naredilo.

Nekateri neradi posegajo po radikalnih spremembah. Različni smo. Sama sem čutila, da je to edina možna in prava stvar. In spet sem vztrajala, da so jajčnike odstranili istočasno kot drugo dojko. S psiho in samim sabo imamo dela celo življenje, vedno si moramo znati prisluhniti ... Še vedno pa se mnogo preveč ukvarjamo z drugimi in tako zgubljamo stik s sabo.“

Kako je rak dojk vplival na vaše življenje?

Rebeka: „Izkušnja z rakom mi je odprla pogled v sebe. Danes si vzamem čas zase, potujem, raziskujem s svojima otrokoma, predvsem pa skrbim, da veliko telovadim. Cenim vsak dan, ki mi je podarjen.“

Ste telovadili tudi med samim zdravljenjem ali ste za to bili preslabotni?

Rebeka: „Med zdravljenjem ni šlo, samo kakšni krajši sprehodi. Prej sploh nisem bila tako aktivna, po bolezni pa ... Še deskati na vodi sem se naučila, čeprav sem mislila, da sem ta čas že zamudila.“

Ste po zdravljenju še kako drugače spremenili svoje navade, življenjski slog?

Rebeka: „Zjutraj še vedno spijem kavo, sem pa radikalno spremenila svojo prehrano. Ne jem več mesa (preprosto mi ne prija), jem pa ribe. Ne jem mleka in mlečnih izdelkov. Jem veliko sadja in zelenjave, različnih žit in semen. Čez leto naredim kuro s pegastim badljem, enkrat z glino in enkrat z regratovimi koreninami. Obstaja morje vseh priporočil, kaj bi morali jesti. Jaz se ob vsem odlično počutim. Ne morem se upreti dobi presni tortici in kakšnemu kosu čokolade, res pa ne pretiravam.

V svoj vsakdan sem dodala redno telesno aktivnost. Ne obremenjujem se več s stvarmi, za katere vem, da jih ne morem spremeniti. Dobro počutje in druženje z otroki postavljam na prvo mesto.

Vzamem si čas zase. V vsem iščem izziv ali vidim priložnost in srečna sem, da imam ob sebi ljudi, ki razumejo moj obrnjen pogled na svet.“

So se odnosi z družino in prijatelji ob diagnozi spremenili?

Rebeka: „Svojci velikokrat dosti težje prenašajo bolezen bližnjega kot tisti, ki se z boleznijo srečuje. Mi smo se o bolezni veliko pogovarjali, tudi z otroki. Odprta komunikacija nas je zbližala in med seboj še bolj povezala. Pogovori in objemi so kot hrana, ki je našemu telesu ne bi smeli nikoli odvzeti.“

Kaj bi si povedali, če bi se lahko vrnili v trenutek, ko ste izvedeli za diagnozo?

Rebeka: „To, kar sem si takrat: 'sfajtat' se moram!“

Imate kak nasvet za naše bralke, ki se bodo morale soočiti z diagnozo raka dojk?

Rebeka: „Zaupajte sebi in verjemite vase. Vztrajajte pri tistih odločitvah, za katere globoko v sebi veste, da so prave. Najdite zdravnika, ob katerem se boste počutili varno, in mu zaupajte.

Ko se povrnejo moči, dodajte v svoj vsak dan gibanje in najdite čas, ko boste lahko same s seboj.“

Kako pomembna se vam zdi preventiva? Na kaj bi ženske morale biti pozorne?

Rebeka: „Še vedno velikokrat predvsem od mlajših slišim, da jih na prvi obravnavi ne jemljejo dovolj resno. Vztrajajte in bodite glasne. Redno mesečno samopregledovanje naj postane rutina. Predvsem pa bodite pozorne na vse spremembe na svojem telesu – in ja, spet se bom vrnila k telovadbi. Joga, tek, hoja ... Gibanje je najboljša terapija, ki odvrne in prepreči marsikatero drugo.“

Vaša knjiga za otroke Miška Frida je letos praznovala že sedmi rojstni dan. Kako je nastala ideja za prvo slikanico, ki so ji nato sledile še druge?

Rebeka: „Zgodbica je sprva nastala na listu papirja. Ob diagnozi sem želela svoje misli preusmeriti. Začela sem risati ilustracije in ravno na dan, ko sem prejela svojo prvo kemoterapijo, sem imela tudi predstavitev prve slikanice Fridin rojstni dan, ki je simbolno danes tudi moj novi rojstni dan."

"V drugi slikanici Fridine dobre misli sem se skozi zgodbo o Miški Fridi dotaknila tudi minljivosti. Smrti. Verjamem, da lahko otroka vzgojimo v celovito osebnost samo takrat, ko bo spoznal tako žalost, kot veselje, jezo, smeh. Seveda vsak starš tudi najbolje pozna svojega otroka in ve, kako in kdaj je najbolje, da z njim spregovori o teh temah. V tretji slikanici se Frida zaljubi. Ljubezen do otrok pa vodi tudi mene. Vesela sem, da so jo sprejeli, otroci so moji največji učitelji – samo prisluhniti jim moramo.“

Sodelujete tudi z Združenjem Europa Donna. Kako se je sodelovanje začelo in razvijalo do danes?

Rebeka: „V Europi Donni sem našla veliko podporo posameznic že v začetku zdravljenja. Punce, ki so že šle skozi proces zdravljenja, so imele izkušnje, in to je tisto, kar želiš slišati, ko si sam v poteku zdravljenja.

Tam so se do danes spletle prave prijateljske vezi. Zdi se mi, kot da smo se poznale že celo življenje. Tanja (Španić; op. ur.), ki je danes tudi predsednica Europe Donne, je takrat vodila sekcijo mladih bolnic. Bila je moja opora od začetka do konca zdravljena. Sekcijo mladih sem nato vodila tri leta in zdaj že tretje leto zapored vodim Sekcijo za gibanje in šport. Z različnimi akcijami povezujemo ženske in organiziramo različne oblike gibanja. Počutim se dolžno, da pomagam, kolikor lahko, vsem tistim, ki se morajo s to diagnozo še srečati.

Veliko poti je še pred nami. S pozitivno naravnanostjo gremo naprej. Nihče od nas ne ve, kje in kdaj bo njegov konec. Zato moramo živeti za vsak trenutek, ki nam je namenjen! Na zdravje!“

Pogovarjala se je: Andreja Roškar
Fotografije: osebni arhiv

Preberite tudi


Komentarji