background image

Težko dobiš bitko, če ne veš, da se moraš boriti


Vsak dan se ženske borimo s svojo kožo, pričesko, odvečnimi dlačicami, kilogrami ... Zakaj za vraga se tako intenzivno ne borimo tudi za svoje zdravje?

Piše: Andreja Roškar, spletna urednica

Pomislite, koliko časa (in denarja) ženske vložimo v svoj videz. Kremice, serumi, pilingi, pudri, šminke … in smo še vedno samo pri obrazu. Potem je treba negovati še telo, pa lasje morajo biti redno barvani, obrvi urejene, polt brezhibna, postava (skoraj) popolna. A ko nam nekdo reče, da si moramo enkrat na mesec vzeti pet minut (in to je zelo velikodušna zaokrožitev navzgor) za svoje zdravje, to enostavno preslišimo. Govorim seveda o samopregledovanju dojk.

Rak ne izbira!

Lansko leto, ko sem v okviru rožnatega oktobra pisala podobno pismo, je moja sestra živela z rakom. Takrat mi je rekla, naj le pišem, ker mora čim več žensk vedeti, da se lahko zgodi komurkoli, kadarkoli. Tri leta po diagnozi in končanem zdravljenju, ko smo mislili, da je vse za nami, je njeno in naše življenje pretresla nova diagnoza – metastatski rak. Od tistega trenutka je živela z rakom, saj metastatski rak ni ozdravljiv in le vprašanje časa je, kdaj bo zmagal. Premagal jo je v začetku letošnjega leta, skoraj točno pet let po prvotni diagnozi.

Ob sestrini smrti sem postala še bolj odločna, da bom svoj vpliv in doseg, ki mi ga omogočata revija Ženski svet in ta spletna stran, usmerila v osveščanje o raku dojk. Po mojih izkušnjah namreč noben izobraževalni članek ne doseže toliko, kot osebna zgodba nekoga, ki je to doživel in preživel. Tako je v tem zapisu moj namen postaviti v kontekst, kako naš zdravstveni sistem deluje in zakaj pred rakom morda niste tako varne, kot mislite, da ste. In zakaj bi morale storiti vse, kar je v vaši moči, da se to vam in vaši družini ne bo zgodilo.

Hujše od raka dojk je samo rak dojk, za katerega ne veš, da ga imaš!

Bi lahko samopregledovanje rešilo mojo sestro? Zaradi številnih okoliščin in poteka bolezni najverjetneje ne. Lahko reši vas? Zelo verjetno! Enako kot varnostni pas v avtomobilu ne bo rešil vsakega potnika v prometni nesreči, tudi samopregledovanje in vsi preventivni ukrepi, ki se jih lahko spomnimo, ne delajo čudežev. A v večini primerov in ob običajnem poteku bolezni je hitra diagnoza tista, ki pomakne kazalček krepko v prid preživetja.

Znanstveno dokazano je (pa tudi precej logično), da je hitro odkriti rak, torej takšen v začetnem stadiju, lažje ozdravljiv oziroma je statistično manjša verjetnost, da bo obolela oseba za rakom umrla. In dejstvo je tudi, da bo večina bolnic morebitno spremembo prej zaznala sama, kot jo bo zdravnik. Zakaj? Povejte mi, kako pogosto greste k zdravniku, kaj šele h ginekologu, ko 'z vami ni nič narobe' ...

Zakaj se izmikamo samopregledom?

Po številnih pogovorih z družino, prijateljicami, kolegicami, bežnimi znankami in drugimi sogovornicami ženskega spola, sem ugotovila, da je večina zelo ZA samopregledovanje, a ga ne izvajajo. To je približno tako, kot so ženske pogosto ZA manekensko postavo v teoriji, a se v praksi ne morejo upreti pici, torticam in litru gazirane pijače naenkrat.

Včasih sem se bala, da bom kaj zatipala, zdaj se bojim, da ne bom.

Na splošno pa lahko 'izgovore' za nepregledovanje dojk opredelim v štiri skupine:

  • Sem še premlada.

  • 'Moj' bi že opazil, če bi bilo kaj narobe.

  • Joj, vedno pozabim.

  • Sem zdrava (oz. jaz že ne bom dobila raka).

Sem še premlada

Leta so pravzaprav najbolj zaskrbljujoča komponenta in bi vas prav ta morala prisiliti k samopregledovanju. Ker se statistično rak dojk največkrat pojavi po petdesetem letu, se takrat začnejo tudi preventivni pregledi (pri nas presejalni program DORA). In če niste v kateri od rizičnih skupin (rak dojk v družini, sumljive ciste v dojkah itd.), torej če imate občutek, da ste povsem zdravi, ste v bistvu precej bolj ogroženi, saj se lahko v vaših dojkah dogaja marsikaj, pa tega ne veste. Mamografije do petdesetega leta za vas ne bo, zdravnik pa vas lahko na preiskave napoti šele, ko se pojavijo težave, te težave pa je seveda treba zaznati. In najenostavneje je to s samopregledovanjem.

Ne mislite, da vas starost (oz. mladost) lahko reši pred neprijetno diagnozo! Statistika nam pove samo, da je bolezen pred petdesetim manj pogosta in ne, da je nemogoča. Po podatkih Europe Donne je šest odstotkov vseh bolnic z rakom dojk mlajših od 40 let, zato so pri nas tudi oblikovali Sekcijo mladih bolnic. Sliši se zelo malo, a šest odstotkov postane precej drugačnih, ko dobijo imena in obraze, ko gre za nekoga, ki ga poznaš …

Jana Koteska, notranja oblikovalka in ambasadorka Europe Donne, je zbolela pri 26. letih. Rebeka Potočnik, pogovor z njo je objavljen v oktobrski številki revije Ženski svet, pri 31. letih. Simona, ki je svojo zgodbo z vami delila na tej spletni strani, je diagnozo dobila pri 42. letih. Prijateljica je zbolela pri 32. letih, sestra pa pri 38. letih in obe sta svojo bitko z rakom zgubili. Teh zgodb je na žalost ogromno. In za tiste, ki zbolijo, številka ni 6 %, ampak 100 %.

'Moj' bi že opazil, če bi bilo kaj narobe

A tudi ginekološki pregled namesto ginekologa opravi kar vaš partner? Upam, da ne. Vzemite zdravje svojih dojk raje v svoje roke (dobesedno). Nihče namreč ne bi smel vašega telesa poznati bolje, kot ga poznate vi sami!

Joj, vedno pozabim

Če bi vam bilo iz vidika rutine lažje, se lahko pregledujete tudi vsak dan, a vedeti morate, da se v času menstrualnega ciklusa dojke spreminjajo in boste zagotovo vmes začutili različne vozle ali bule, ki vas lahko prestrašijo, so pa povsem običajne. Zato se je najbolje pregledati 10. dan cikla, ko je naravnih 'motenj' v dojkah manj.

Nihče ne bi smel vašega telesa poznati bolje kot vi!

Pri pozabljivosti pa vam lahko pomaga tudi aplikacija Breast Test, ki vas opomni, ko je čas za pregled, hkrati pa vam podrobno pokaže, kako pregled opraviti in nudi tudi možnost zapisovanja opaženih sprememb ali posebnosti.

Poleg tega – kako je lahko danes pri vseh elektronskih napravah, aplikacijah in koledarjih z opomniki pozabljivost sploh še izgovor?

Sem zdrava (oz. jaz že ne bom dobila raka)

Ko bi le bilo tako enostavno. Delovanje po principu 'sem zdrava dokler mi ne dokažejo nasprotno' je običajno najbolj preprosto, a tudi najbolj nevarno. Če se prepričujete, da ste ali boste zdravi, to še ne pomeni, da se vam ne more nič zgoditi. Tako razmišljanje pogosto vodi tudi v ignoriranje simptomov, ko se ti pojavijo, in (pre)pozen obisk zdravnika. Sem zelo za pozitivno razmišljanje, a pri tem uporabite tudi dobro mero realizma in zdrave pameti ter vedno delujte na strani previdnosti.

Popolnoma razumem, zakaj se številne ženske prepričajo, da pri njih samopregledovanje ni potrebno. Strah je huda reč. In če se ne tipaš, je majhna verjetnost, da boš kaj zatipala in tako s tabo ni nič narobe.

Vaše roke so vaše najboljše orožje pri zgodnjem odkrivanju raku dojk!

Sama sem se vedno bala, da si bom zatipala bulo, saj je ta vendar pokazatelj, da lahko gre za raka in bodo zdravniki potrdili grozno diagnozo. Ko je zbolela sestra, se je vse obrnilo na glavo. Zdaj me je strah, da spremembe ne bom opazila, da bule ne bom zatipala, pa se bo v telesu vseeno nekaj dogajalo. Po mojem mnenju je hujše od raka dojk samo rak dojk, za katerega ne veš, da ga imaš. Ker če ne veš, da te nekaj napada, se ne moreš boriti, kaj šele zmagati!

A sestrina bolezen ima zame z zdravstvenega vidika tudi dobre strani. Ker je zbolela mlada, je tveganje za raka pri meni višje in sem avtomatsko upravičena do preventivnih pregledov. Vsakih šest mesecev se tako odpravim na klinični pregled in ultrazvok, vmes pa se pregledujem sama. Poleg tega so zdravniki na splošno ob omembi „sestra/mama/teta ima/je imela raka“ še veliko bolj previdni in pozorni na vsako malenkost. A kot sem že omenila, večina žensk tega luksuza nima.

Kako se bo zadeva odvijala, je tako lahko kar nekaj časa izključno v vaših rokah.

Prepreke, ko je nekaj narobe

A tudi če se pregledujete in odkrijete kakšno težavo, je žal lahko pot do resnice (ste res zdravi ali ne?) vse prej kot rožnata. Pri mladih ženskah zdravniki na raka dojk pogosto sploh ne pomislijo, nekateri pa so zelo skeptični in kar brez preiskav določijo, da gre za nenevarno cisto. Če dojite, je zelo možno, da gre zgolj za zamašeno mlečno žlezo, a to ni nujno, zdravniki pa vse preveč radi, še posebej pri mladih mamicah, zagotavljajo, da 'zagotovo ni nič'. V redu, potem pa to dokažite, prosim.

Ultrazvok je povsem neinvazivna (zgolj rahlo neprijetna) preiskava, ki na vašega otroka in mleko ne bo imela vpliva. Zato se vselej postavite zase in za svoje zdravje ter vztrajajte pri preiskavah, ki lahko nedvomno potrdijo ali ovržejo raka dojk. Veliko enostavneje je takoj opraviti ultrazvok in morebitne druge preiskave, kot zadevo prepustiti vesolju in upati na najboljše. Naj vaš otrok ne ostane brez mame, ker ste dolgo upali, da ni rak, ali 'na lepe oči' verjeli zdravnikom.

Tudi Europa Donna ženskam, ki čutijo, da je nekaj narobe, svetuje, da vztrajajo. Poiščete lahko tudi drugo mnenje, se odločite za samoplačniški ultrazvok (med 50 in 60 €) ali pa se obrnete na njih in poskusili vam bodo pomagati.

Vzemite svoje zdravje in dojke v svoje roke!

Fotografija: BigStock

Preberite tudi


Komentarji