background image

Pismo urednice: jaz že ne bom dobila raka


Prepričana sem, da si nobena od tisočih žensk, ki se borijo z rakom dojk, ni rekla: „Zagotovo bom dobila raka!“

Ne že spet ta rak

Vedno in povsod nas bombardirajo z informacijami o raku dojk. Najhujši pa je seveda oktober, mesec posvečen boju proti tej bolezni. Povsod samo rak, rak, rak. Pa kaj ne vedo, da si tega ne želimo? Naj nas že pustijo pri miru! Vso to govorjenje in pisanje v nas vzbuja strah, zagotovo pa pred rakom ne bo obvarovalo nikogar.

To so besede (ali pa vsaj misli) številnih žensk. Pustite nas že pri miru. Pustite, da živimo v nevednosti. A žal vas, drage dame, ne moremo pustiti pri miru. O tem moramo govoriti. Bolj kot je zadeva neprijetna, bolj pomembno je, da se o njej spregovori. Čim bolj na glas in čim bolj pogosto. Le tako lahko zagotovimo, da bomo slišani, brani, razumljeni. Čeprav vas pred boleznijo ne moremo obvarovati, vas lahko o njej izobrazimo. In če boste ena od 1.300 žensk na leto, ki bodo ožigosane z neprijetno diagnozo rak dojk, lahko vsaj poskrbimo, da se boste z njo znali spopasti in boste vedeli, kaj lahko pričakujete. In predvsem, da boste vedeli, da niste edini.

Meni se to ne more zgoditi

Jaz že ne bom dobila raka“ in „Meni se to ne more zgoditi“ sta pri ženskah zagotovo najpogostejša vzorca mišljenja in s tem tudi delovanja. Najenostavneje je, da o neprijetnih zadevah ne razmišljamo. Seveda beremo članke, pripnemo roza pentljo, pošljemo kak dobrodelni SMS ali kupimo izdelek, ki z izkupičkom pomaga v boju proti raku dojk. A dejansko o njem ne razmišljamo kot o bolezni, ki lahko kadarkoli napade tudi nas ali naše najbližje.

Priznam, tudi sama sem bila v tej skupini. Nato pa je rak dojke udaril v mojo bližino. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko je ženska, le nekaj let starejša od mene, stala pred skupino prijateljic in nam vsem položila na srce, da se lahko zgodi tudi nam. Da se je zgodilo njej. Pred nami je stala ženska, ki ji je bolezen vzela lase in moč, ni pa ji vzela veselja, volje do življenja ali sočutja. Kljub temu da se je borila s hudo boleznijo, je mislila na NAS. Prosila nas je, da si vsak mesec pregledujemo prsi. Ker nam to lahko reši življenje.

Sem se tisti trenutek odločila, da bo samopregledovanje dojk postalo rutina in ne le občasni preblisk? Seveda! Sem doživela razsvetljenje v obliki zavedanja, da se lahko zgodi tudi meni? Še vedno ne. Vsaj ne povsem. In zagotovo si nisem predstavljala, da bom devet mesecev kasneje redna gostja na oddelku za onkologijo dojk, kjer bom vedno znova priča temu, da za rakom dojk že dolgo ne zbolevajo le starejše ženske. Trinajst mesecev po tem, ko nas je vse opozorila, da je rak dojk resnična nevarnost tudi za mlade, je ni bilo več med nami. Ostal je le spomin na njeno neverjetno energijo in na tisti trenutek, ko je svojo izkušnjo delila z nami. Da bi nam pomagala. To je tudi eden od razlogov, da pišem te vrstice.

A vrnimo se k tistim devetim mesecem po njenem opozorilu. Trenutku, ko sem se zares začela zavedati, da se lahko zgodi tudi meni. K trenutku, ko je rak dojke za vedno spremenil mene, mojo družino in način, kako gledamo na življenje.

Ko se rak dojk pojavi v tvoji družini, ti ne preostane drugega, kot zavedanje, da SE LAHKO ZGODI TUDI TEBI! V bistvu se ti zdi, kot da se dogaja tebi. Ko sediš ob bolniški postelji, v kateri po operaciji dojke okreva tebi draga oseba. Ko sediš ob njej v natrpani čakalnici in ji krajšaš čas med čakanjem na izvide. Ko ji poskušaš stati ob strani in jo bodriti, medtem ko ji po žilah teče strup, ki bo (upamo!) ubil rakave celice, preden bodo te uspele ubiti njo. Ko zbiraš vsak gram pozitivne energije in si želiš, da oseba ob tebi ne bi izgubila upanja. Vsak dan, vsako minuto, vsako sekundo se zavedaš, da nič v življenju ni samoumevno. Da te pred boleznijo ne more obvarovati popolnoma nič. Vsak dan se v Sloveniji in po svetu z rakom dojk spopadajo mame, sestre, sestrične, babice, najboljše prijateljice, partnerke, žene … Kamorkoli greste jih lahko srečate, le da se ob pogledu nanje niti ne zavedate, da bijejo najtežjo bitko svojega življenja.

Naj vam bo to v poduk. Ne čakajte, da zboli kdo od vaših bližnjih ali vi sami. Pričnite se zavedati zdaj, ta trenutek! Bolezen se bo zgodila ali pa tudi ne. Tega ne more nihče vedeti. A samo upanje, da vi ne boste njena naslednja žrtev, ni dovolj.

Za vsak slučaj ...

Ne bom vam rekla, da nehajte kaditi in piti alkohol, da več športajte in dnevno pojejte vsaj 5 porcij sadja in zelenjave, saj vas to lahko obvaruje pred rakom dojk. To vam (mediji) govorimo na vsakem koraku. Če vam do zdaj še ni prišlo v zavest, vam verjetno ne bo.

Rekla vam bom le to – dobro spoznajte svoje dojke, imejte jih radi in jih vsak mesec pregledujte. Naj samopregledovanje dojk postane vaša rutina 'za vsak slučaj'. Ne zato, ker bi bili prepričani, da boste dobili raka ali bi si ga želeli. Le za vsak slučaj. Da ga odkrijete še preden vam lahko resno ogrozi življenje. Pregledujte se vsak 10. dan vašega menstruacijskega ciklusa. Tudi vmes pa ne bo škodilo, če boste kdaj pretipali svoje dojke, da dobite občutek, kaj je 'normalna' dojka in boste točno vedeli, če kaj ne bo v redu.

Če ste starejši od 50. let in dobite povabilo na mamografijo, se povabilu odzovite. Če pa po 50. letu vabila iz državnega programa za zgodnje odkrivanje raka dojk DORA ne dobite, se na presejalno mamografijo lahko naročite sami, tako da jih pokličete na brezplačno telefonsko številko 080 27 28 (vsak delavnik med 9. in 12. uro) ali pišete na dora@onko-i.si.

Upam, da ostanete zdravi!

Andreja Roškar, spletna urednica

Fotografija: BigStock

Preberite tudi


Komentarji