background image

Poiščite pravo motivacijo za učenje


Zakaj se moram učiti ravno zdaj, ko zunaj sije sonce? Zakaj se moram učiti predmet, ki me niti malo ne zanima? In zakaj se moram učiti za test, ki ga bomo pisali šele čez teden dni? Poiščite pravo motivacijo ...

Učna motivacija je proces spodbujanja, izzivanja in usmerjanja situacije k cilju. Kadar se odločimo ponovno stopiti na pot izobraževanja, vemo, da bo za končni cilj potrebno vložiti nekaj truda. Vemo, da se bo potrebno nekaterim dosedanjim užitkom odreči. Nova znanja sprejemamo zaradi koristi za naš osebni in poklicni razvoj. Kadar se izobražujemo in učimo zaradi notranjih, lastnih interesov, govorimo o notranji motivaciji za učenje. Po takšnem principu se učijo predvsem mlajši otroci, ki jih žene želja po odkrivanju.  Kadar pa se učimo zaradi obljubljene nagrade ali pričakovane kazni, pa govorimo o zunanji motivaciji za učenje. Pri starejših otrocih začne prevladovati ravno ta tip motivacije, saj se učijo zaradi ocen in pričakovanj staršev. Žal pa je tudi šolski sistem naravnan k zunanji motivaciji s storilnostjo, tekmovalnostjo, ocenami in oblikami dela. Čeprav oba tipa motivacije vplivata drug na drugega, je notranja motivacija pričakovano bolj učinkovita in trajna. Znanja pridobljena z notranjo motivacijo so stabilnejša, v primerjavi z zunanjo motivacijo, kjer se znanje hitreje izgublja.

Kako se motivirati, če motivacije ni?

Samoiniciativa pri učenju je vrlina redkokaterega šolarja, čeprav si starši močno želimo, da bi ravno naš otrok sam prevzemal pobudo in odgovornost za učenje. Je to sploh možno doseči? S treningom in nekoliko vztrajnosti je možno. Podpora staršev tudi tu ne bo odveč. Namreč otrokova lastna pobuda za učenje se ne razvije od danes na jutri.  Prvi korak k samoiniciativi pri učenju je pisanje kratkega dnevnika, v katerega vpisujemo vse učne dejavnosti in dejavnosti v prostem času, ki jih moramo narediti na določen dan. Tako dobimo pregled nad tem, kaj pravzaprav počnemo in koliko časa dejansko posvetimo učenju. Vsako dejavnost lahko ocenimo ali je bila koristna ali le zapravljanje časa ali pa nekaj vmes. Kolikokrat med učenjem smo šli po kozarec vode, kolikokrat smo pogledali na mobitel ali smo dobili sporočilo, kolikokrat smo šli na stranišče, kolikokrat smo pogledali skozi okno sobe, ker smo slišali znane glasove…? Je bila v tem primeru dejavnost učenja koristna ali le zapravljanje časa?

Včasih ni prave motivacije, ker ne vemo za kaj se učimo. Takrat je smiselno postaviti osebno pomembne cilje, saj oseba, ki ima težave z motivacijo za učenje, mora vedeti za kaj se trudi. Postavimo si nek dolgoročni cilj, ki ga prilagodimo posameznikovi starosti. Da le-ta ne bi bil preveč oddaljen in nedosegljiv, ga razdelimo na delne, kratkoročne cilje. Majhni uspehi, ki jih dosegamo sproti so spodbuda, ki nas vodijo do našega glavnega cilja. Otrokov dolgoročni cilj je lahko postavljen za konec posameznega ocenjevalnega obdobja, za konec šolskega leta ali celo  konec šolanja. Predvsem mladostnik potrebuje jasen in strukturiran cilj, ki ne sme biti ne pretirano ne premalo zahteven.

Biologija me ne zanima. Je čudno, če se ne učim?

Motivacija drastično pade, ko nas določen predmet ne zanima. Kaj lahko naredimo? Vsaj nekoliko povečati motivacijo pri takem predmetu lahko poskusimo tako, da snov povežemo s tistim, kar nas zanima. Učenec, ki ga matematika niti malo ni zanimala, je kar zastrigel z ušesi, ko je slišal, da s pomočjo matematičnega znanja lahko razvijemo računalniško igro. Učencu, ki ni bil naklonjen učenju tujih jezikov, je mednarodna izmenjava dijakov vzbudila zanimanje zanje.

Vloga staršev

Motiviranost je verjetno najtežji pogoj k uspešnemu učenju. Na začetku otroci, pa tudi odrasli nismo vedno navdušeni za učenje novih vsebin, tudi tistih ne, ki nas sicer zanimajo. Dober korak k večji motiviranosti je torej postavljanje ciljev. Takih, ki bodo sprožili gonilno silo za učenje. Vedno, kadar gre za učenje iz izkušenj ali za učenje nečesa, kar nas zanima, se učimo z lahkoto in večinoma brez napora. Največkrat še vemo ne, da je to učenje. Enostavno se pozanimamo, razmislimo, poskušamo, vztrajamo... To so situacije, ko smo za učenje (notranje) motivirani.

Vendarle si mora najtežji korak k uspešnemu učenju – motivacijo, poiskati otrok sam, mi kot starši smo mu lahko le v oporo in spodbudo. Pri predmetih, ki otroka ne zanimajo, pa mu poskusimo najti privlačne točke, ki ga bodo spodbudile k učenju. Če bo otrok imel občutek, da utegne na koncu doseči uspeh, pa bo tudi bolj motiviran za delo. Navsezadnje pa tudi vsak najmanjši napredek ne smemo prezreti, ampak ga opazimo in pohvalimo. S tem dajemo pozitivno povratno informacijo in ustvarjamo pozitivno spodbudo za nove cilje in naloge.

Besedilo: Lea Čerin; Rumena hiška, varstvo otrok in svetovanje za učenje in vzgojo
Fotografija: Depositphotos

Preberite tudi


Komentarji