background image

Kultura spolnega nadlegovanja ali naša družba je v težavah


Kljub generacijam žensk, ki so nam priborile številne pravice, se včasih zdi, da smo ženske še vedno tretjerazredni osebki, enakopravnost med spoloma pa le teorija.

Kot je razvidno iz zgodovine, predvsem pa dogodkov, ki so v javnost prišli ob koncu preteklega leta in sprožili nesluten plaz obtožb in razkritij, imamo kot družba veliko težavo. A ta ni le v zlorabah položaja in napadih na ženska (pa tudi moška) telesa. Težava, in to precej velika, je v tem, da ni omejena na določene države ali zabavno industrijo. Niti ni omejena na poslovno okolje, kjer šefi poskušajo ustrahovati svoje uslužbence, pri ženskah pa se to pogosto sprevrže tudi v neprimerno obnašanje, neželeno dotikanje in hujše oblike spolnega nadlegovanja.

Težava je v tem, da nas kljub navidezni enakopravnosti podcenjevanje, ustrahovanje, spolno nadlegovanje in zlorabe obkrožajo na vsakem koraku. Včasih se zdi, da je biti ženska svojevrsten adrenalinski šport, ob katerem pa imajo več užitka opazovalci kot udeleženke. Ne glede na starost, vrsto izobrazbe, težo ali splošen videz so nekateri v tebi sposobni videti le tisto, kar si želijo – nebogljeno bitje, ki bo naredilo vse za 5 minut pozornosti, ali še huje, predmet, ki si ga lahko prilastijo. In to kjerkoli, na avtobusu, vlaku, v šoli, službi, v kavarni, v vrsti v trgovini …

Razpon kampanje MeToo to dokazuje. Nihče ni imun. In žal verjetno ne obstaja ženska, ki ne bi imela vsaj ene slabe izkušnje, ali pa je v veliki manjšini. Neprimerni dotiki, namigovanje na različne spolne prakse, katera koli oblika spolnega nadlegovanja, napad ali celo posilstvo. Vse to so stvari, ki jih je treba obsojati. Vse to je neprimerno in nedopustno obnašanje, ki ga je kot takega treba tudi obravnavati. Vse dokler bomo eno obliko spolnega nadlegovanja jemali kot bolj dopustno, bomo živeli v kulturi, ki dopušča spolno nasilje.

Kot odziv na #MeToo je eden od uporabnikov twitterja objavil zapis v smislu „zdaj ne bomo ženske smeli več niti nedolžno udariti po riti“. Nič pri neželenem dotikanju tuje zadnjice – ali katerega koli intimnega predela – ni nedolžno, ne glede na to kako zelo zakoreninjeno je to početje. Gre za poseg v intimni prostor druge osebe. Res je, da dotika zadnjice ni mogoče enačiti s posilstvom in da ni primerjave v travmi, ki jo občuti ženska, ki je to doživela. A to še ne pomeni, da lahko eno spregledamo, drugo pa resno obsojamo. Če bi naša kultura vsak neželen dotik telesa druge osebe glasno obsodila, bi zgradili družbo, v kateri bi se napadalci težko prepričali, da niso prestopili meje dovoljenega. In tudi žrtve bi enostavneje spregovorile.

Naučimo svoje sinove, da takšno obnašanje ni dopustno. Da ženska telesa (kljub kratkim krilom in globokim izrezom, ki so mnogim zelo priročen izgovor) niso brezplačen časopis, ki čaka, da ga boš vzel in z njim napravil, kar te je volja. Ne glede na to kdo si, kaj si in koliko zaslužiš.

Povejmo hčerkam, da se neprimerno obnašanje moških do žensk dogaja. Pripravimo jih. Ker žal ni vprašanje, ali se bo zgodilo, temveč kdaj se bo. Pripravimo jih, da bodo znale prepoznati nevarno (pa tudi zgolj neprijetno) situacijo in se nanjo odzvati. In jim položimo na srce, da niso krive za dejanja drugih, ne glede na to kaj oblečejo, kako se obnašajo in kako izzivalno plešejo. Ne, pomeni NE!

Fotografije: BigStock

Preberite tudi


Komentarji