background image

Kolumna: Najboljše lekcije so najtežje


Na lovorikah lahko le zaspimo, ker se iz njih naučimo veliko manj, kot od porazov. Vsak poraz je le nova stopnica do želenega cilja.

Kako bi bilo videti moje življenje, če bi me vzgajali v tem duhu? V duhu, da ni treba biti najboljši, da je poraz popolnoma sprejemljiv, da se ni potrebno ozirati na to, kaj bodo drugi rekli in da je včasih dejstvo, da ne dobimo vsega želenega, lahko tudi zamaskirani blagoslov in majhna kepica sreče.

Bi živela drugače? Bi verjela drugače?

Najtežje lekcije so najboljše. To so tiste, ki bi se jim morali tudi zahvaliti, da so se nas dotaknile in da smo se lahko iz njih lahko nekaj naučili.

Zahvaliti se, ko te „življenje tepe“? Kaj je s tabo, Barbara? Jaz se jim zahvalim. Seveda ne takoj, tisti trenutek, ko me jezi in ko pustim živcem prosto pot. Ko nisem v ravnovesju in ko čustva plujejo po svoje. Takrat se ne morem zahvaliti. Zahvalim se kasneje, ko vidim širšo sliko in povrnem vero.

Vsak dan imam namreč opravka z različnimi ljudmi. Od tistih, ki izsiljujejo, do teh, ki igrajo žrtev, do dobrih in iskrenih strank pa spet do tistih, ki izigravajo. Katere mislite, da so me naučile več? Včasih mi negativne izkušnje jemljejo vero v ljudi. Samo en človek je potreben, da ti pokvari dan. Samo ena beseda ali odnos, ki ni na mestu. Samo eden in je dovolj.

In potem potrebujem čas, da jih sprejmem in razumem. Ko me nekaj zmoti, je to nek nerazčiščen vzorec pri meni. Zakaj me je nekaj zmotilo? Kaj je ta beseda pri meni sprožila. Kaj to pove o meni? Ko najdem odgovore na ta vprašanja, potem vidim široko sliko in razumem ljudi. Zakaj je nekdo osoren proti meni. Zakaj se družim z nekom, ki me 'nervira'. Zakaj sem znova podlegla pritiskom.

Vsi ti odgovori se skrivajo v meni, tako kot se skrivajo v vas. Nihče ne more najti odgovorov na vaša vprašanja razen vas, pa če se še tako trudi in je še tako izkušen. Vse so samo ugibanja, dokler se oči ne odpro. Zato so lekcije težke in boleče, po drugi strani pa tudi najboljše. Kdo pa želi iti preko iste težke preizkušnje vedno znova? Kdo želi to podoživljati? A ni ena lekcija popolnoma dovolj?

Navadno me vprašajo, zakaj sem tako stroga pri svojem poslovanju? Zato, ker sem bila preprosto prevečkrat predobra in nisem na koncu dobila nič. In ne sodelujem z ljudmi, katerih ne čutim, predvsem pa ne s tistimi, ki so me poprej že izigrali. Žal.

Kdo bo postavil mejo, če ne jaz? Pa čeprav to pomeni, da se komu zamerim ali izgubim stranko ali dve. Raje ohranim mirno vest in dobro spim ponoči.

Pa vi? Koga boste postavili na prvo mesto – sebe ali vse ostale? 

Besedilo: Barbara Šiško, www.mistikaduha.com
Fotografija: BigStock

Preberite tudi


Komentarji